BEŽANJE PRED KRAVAMI NA VELIKI PLANINI

Nikoli nisem marala hoje v hribe. To mi je bila največja muka v življenju. Spomnim se, da sem se histerično jokala, ko sta me mama in ata v osnovni šoli silila na družinske izlete v gore. Kljub mojemu joku nista nikoli popustila. “Boš videla, na koncu pa boš uživala!” Seveda sta imela prav. Pol poti sem se še mulila, potem pa je svež zrak naredil svoje. Naenkrat sem hodila pred vsemi ostalimi, odkrivala naravo in se smejala s tistimi svojimi rdečimi lički.

Potem pa sem dobila fanta in hoja v hribe se v dvoje sploh ni več zdela tako grozna.

Ob poplavi slik z Velike planine na Instagramu, sem se odločila, da greva ob prvi priliki tja tudi midva z Mirkotom. In sva en ponedeljek res. Kot se za prava pohodnika začetnika spodobi, sva najprej ruknila ene borovničke, potem pa se z nihalko zapeljala do prve postaje. Ja, z nihalko, ja, saj nisva hotela takoj izgubiti volje.

Na vrhu postaje se je pred nama odprl krasen pogled … uau, ob takih trenutkih se zavem, v kako lepi državi živim. Do druge postaje vodi sedežnica (ki je mimogrede super za vse, ki imate otročke), ampak midva sva po strmem hribu nadaljevala peš. Ko sva se vzpenjala in po vročem soncu hodila mimo krav, se je za nama odprl še en krasen razgled. Nekaj časa sva kar stala in ga občudovala (ali pa je bil to samo izgovor, da se ustaviva in malo nadihava).

Po pol urce počasne hoje sva prišla do gostilne Zeleni rob na Mali planini. Za ovinkom se začnejo neskončni zeleni hribi in planšarske hiške, ki so točno takšne, kot se jih spomnim izpred desetih let, ko sem bila tukaj s starši. To je prava idila!

Od Male planine so naju kažipoti (ki jih je povsod ogromno, tako da se res težko izgubiš) vodili najprej do Velike planine. Sprehajala sva se mimo skupin krav, ki se prosto pasejo po planinah. Priznam, da naju je bilo kar malo strah, da bi naju katera napadla. Prav počasi in previdno sva šla mimo njih, na koncu pa pospešila korak in si oddahnila, ko so naju pustile pri miru. Ah, krasno je bilo. Lovila sva se po hribih kot mala otroka, ležala v mehki travi in se lupčkala pod vročim soncem.

Zanimivo, kako se ene stvari sčasoma spremenijo, ne? Če sem še pred desetimi leti sovražila naravo in hojo v hribe, danes izkoristim vsak prost trenutek, da grem ven. Enkrat peš, drugič z rolarji, samo da me obdajajo drevesa, ptički in sonce. Ker nekaj časa traja, da odklopim vse misli, sem si zadala pravilo, da moram biti zunaj tako dolgo, dokler vse skrbi ne izpuhtijo in mislim samo še na to, kar me obdaja.

In Velika Planina je odlična za točno to. Tam narava takoj naredi svoje. Že na prvi postaji pozabiš na vse skrbi in samo uživaš ob pogledu na zelenje in kravice. Če to ne naredi trika, pa ga sigurno hrana. Za tiste, ki postanejo hitro lačni, je ena gostilna že takoj za postajo sedežnice, za bolj strastne hribolazce pa malo dlje, na koncu Velike Planine. Planinsko kosilo je obvezno! Tam se jedo štruklji, jota in kranjska klobasa (+ borovničke!).

Naslednji prost dan torej hitro na Veliko Planino! Tudi če ne maraš hoje v hribe, ti ne bo žal, saj je tam toliko različnih poti in vrhov, da lahko pot prilagodiš svojim željam in zmožnostim. Pred prihodom edino predlagam, da pogledaš vozni red nihalke, ki poleti načeloma vozi na vsake pol ure – pa pazi, da ne zamudiš zadnje vožnje v dolino in moraš prenočiti v družbi krav. Muuu!

Share: