KUBA, 2. del: SALSA, KOKTAJLI IN KABRIOLETI

Na Kubo sva potovala na lastno pest, tako da sva si vso pot organizirala sama. Največ zaslug za to, da sva imela popolnoma načrtovano potovanje gre Mirku, ki je z različnih spletnih strani sprintal informacije o mestih, ki sva jih obiskala, tako da sva točno vedela, kaj si morava ogledati in katere restavracije obiskati. Ker sva bila dva tedna odrezana od interneta, so bili sprintani listi edina opcija, da se v mestu nisva izgubila. Ampak o radostih digitalnega detoksa malo kasneje.

Med bliščem preteklosti in bedo sedanjosti

Najino dvotedensko raziskovanje se je začelo na vstopni točki, v glavnem mestu Kube – Havani. Prvi dan sva si s hop-on busom ogledala najbolj klišejske znamenitosti mesta. Trg revolucije, Malecon, San Jose market, ustavila sva se na koktajlu v slavni Floriditi, najljubšem lokalu Ernesta Hemingwaya in si v nobel restavraciji privoščila kosilo. Jastog za 7 evrov in svinjski zrezek za 6. Temu se pri njih reče nobel. Ves čas kosila naju je kratkočasil band, ki je v živo preigraval klasične kubanske pesmi. Pevec je med glavno jedjo pristopil do najine mize in me z nekaj komplimenti in prisrčnimi nasmeški tako očaral, da sva kmalu skupaj prepevala Besame mucho. Seveda sta njegova očarljivost in prijaznost imeli svoj namen – ob koncu pesmi nama je ponudil njihov cd in vztrajal tako dolgo, dokler ga nisva kupila. Naslednjo minuto je že pihal na dušo naslednji gostji. Pff!

Ko sva se vračala proti stanovanju, so mogočne, urejene stavbe neankrat zamenjale razpadajoče hiše, z rešetkami na oknih in vratih, v notranjosti katerih so družine, zbrane na kupu, gledale televizijo. Sprehajala sva se mimo potepuških psov, ki so ležali v cestnih jarkih in srečala prodajalko, ki je v samokolnici prodajala bonbone. Začutila sva bedo, v kateri živijo domačini. Vonjala sva trohneče mesto, ki je zamrznilo pred 60 leti na vrhuncu moči  in se je od takrat nehalo razvijati. Mesto, ki je ostalo razpeto med bliščem preteklosti in bedo sedanjosti.

Salsa, koktejli in Ernest Hemingway

Drugi dan sva odkrivala novejši, najbolj turističen del mesta. Tam je polno barčkov z živo glasbo, plesalci salse in veselimi natakarji. Sedla sva v La Vitrolo, ki velja za enega najbolj priljubljenih lokalov (po mnenju TripAdvisorja), si naročila mojito in pina colado in opazovala živahno dogajanje na ulici. Šolarji v rdeče-belih uniformah so ravno končali s poukom. V manjših skupinah so se smeje pogovarjali in gledali videe na svojih pametnih telefonih. Na pločniku je sedela punca, ki je risala karikature turistov in jim jih potem skušala prodati. Poleg nje je mimoidočim za en evro poziral osivel, zguban Kubanec brez ene noge in s cigaro v ustih. Kot prava turistka sem morala srečanje z njim tudi jaz ovekovečiti.

Od koktajlov naju je pot vodila do hotela Ambos Mundos, kjer je v sobi 511 sedem let ustvarjal Ernest Hemingway.  Na Kubi je bil prava zvezda, prijateljeval je s Fidelom Castrom, za sobo pa naj bi plačeval samo dolar in pol na noč. Danes je (verjetno tudi po njegovi zaslugi) cena skoraj 100x višja! Očitno je v njej našel ogromno navdiha, saj je tukaj nastalo nekaj poglavij iz knjige Komu zvoni.

No, nama ni zvonilo, nama je pa pozno popoldne že pošteno krulilo, zato sva si privoščila nebeško dobro kosilo v restavraciji San Cristobal, kjer so pred leti jedli že Beyonce in Jay Z ter Barack Obama. Zdaj veva, zakaj. Hrana je bila božanska, piko na i pa je naredil njihov Cafe Bombon, ki je boljši od katerekoli sladice. Mmmm, še zdaj sanjam o njem …

Adrenalinska doživetja na kubanskih cestah

Naslednji dan je že zgodaj zjutraj po naju prišel taksist. Tam imajo t.i. “taxi collectivo”, ki si ga deliš z ljudmi, ki gredo v isto smer. Poslovila sva se od prve gostiteljice in sedla v Peugeota 405 iz leta 1990. Tokrat sva v njem bila sama. Ko sem se hotela privezati, sem ugotovila, da sploh nima vgrajenih varnostnih pasov,  so pa zato bili na naslonjalih za glavo vstavljeni ekrani, ha!

Promet je ena od najbolj fascinantnih stvari na Kubi. Na cesti vidiš ohranjene kabriolete iz 60. let, mini rikše, kočije, pa konje, vole in koze, ki vsake toliko brezglavo prečkajo cesto. Avto ima samo 2 % Kubancev, zato večina ljudi iz službe domov štopa. Velja nenapisano pravilo, da mora štoparjem ustaviti vsak, ki ima v avtu še kaj prostora. Tako so se v najinem taxiju med potjo od Havane do Viñalesa izmenjali dve dekleti, policaj in kmet. Mislim, da bi najin taxist z veseljem pobral vsakogar, ki govori špansko, samo da se je imel s kom za pogovarjati.

*nadaljevanje sledi*

Share: