KUBA, 3. del: S KONJI ČEZ VIÑALES

Ko smo po treh urah in pol prispeli v Viñales, so mogočne stavbe zamenjale majhne podeželske hiške, vonj po izpušnih plinih pa je nadomestil svež podeželski zrak.

Gostoljubni domačini

V majhni, pritlični hiški naju je sprejela prijazna domačinka Daya in nama za dobrodošlico postregla s papajinim smoothijem. Njami! Predstavila nama je svojo komaj petmesečno hčerkico Isabello in družinske člane, ki živijo z njima. Uau, to ni mala družina. Poleg moža, babice in dedka, sta v tisti majhni hiši spala še njena sestra in fant. Ampak to jih ni odvrnilo od tega, da nama ne bi odstopili skoraj polovice njihove hiše. Zase sva imela spalnico z dvema posteljema in lastno kopalnico, v drugem prostoru pa še kavč, hladilnik in jedilno mizo.

Oooo, in kaj vse se je znašlo na tej mizi … Daya nama je (za 5$ na osebo) pripravljala kraljevske zajtrke in večerje! Zajtrk: smoothie, narezano sadje, čaj, omleta, salama, sir, kruh in pecivo. Večerja pa nič slabša: najprej juha, za glavno jed sva dobila vsak svojo ribo, štiri vrste prilog: riž, krompir, kruh in zelenjavo, temu pa je sledila še sladica – pecivo z mangovim nadevom. UAU! Kar nisva se mogla načuditi, kako je poleg kuhanja za družino in skrbi za dojenčka, uspela tako lepo poskrbeti še za naju. Hrana je bila izvrstna! Če vprašate mene, boljša kot v vsaki restavraciji in vsakem hotelu.

S konji čez drn in strn

Še preden sva šla spat, sva Dayo prosila, da nama naslednji dan organizira izlet s konji. Prebrala sva, da je to izkušnja, ki je tam ne smeš izpustiti. Ker je Viñales majhno mesto in vsak pozna vsakogar, je hitro zavrtela številko od znanke in ob 9h zjutraj naju je pred vhodom pričakala majhna, prijazna domačinka in naju odpeljala do začetne lokacije najine ture. Tako kot večina Kubancev ni znala angleško, zato je naša pot minila v tišini ali sporazumevanju s pantomimo. Prišli smo do koče, prekrite s slamnimi listi, kjer naju je predala naslednjemu vodiču. Ta nama je razložil proces izdelovanja cigar. Sam je v zvijanju tobakovih listov že pravi profesionalec, fascinirana sva opazovala, kako je eno cigaro zvil v samo minuti. Dnevno jih pridela približno 40. A kaj mu to koristi, ko mu kar 90 % pridelka vzame vlada, 10 % pa ostane njim.

Ogledala sva si še, kako sušijo tobačne liste, nato pa na konje. To je bilo posebno doživetje, sploh zato, ker sva oba pred tem jezdila samo enkrat, pa še to pred 20 leti. In smo šli … čez prostrane travnike, gozdne potke in celo čez potok. Ne vem zakaj, ampak moj konj je vedno izbral najožjo in najbolj strmo pot in se potem spotikal ob lastne noge, tako da me je bilo na čase kar malo strah. Ampak kljub temu fenomenalno. Jahanje čez njihovo pokrajino mi je dalo čisti občutek svobode in miru. Nikjer nobenih zvokov, samo ptički, konjska kopita in vodičevi “Ajajaj” s katerimi je usmerjal konje, ko so zašli s poti. Naša ježa je bila tudi izobraževalno obarvana – med potjo smo se povzpeli na razgledni stolp, si ogledali plantaže kave in spoznali, kako nastaja kubanski rum.

Po treh urah smo prispeli do začetne točke. Uau, kako so naju bolele noge in ritne mišice. Še vse do naslednjega jutra, ko sva kljub temu šla še na “turo” s kolesi. S pomočjo aplikacije maps.me (ki dela internetne povezave) sva poiskala lepe kolesarske poti in uživala v raziskovanju skritih kotičkov. Med potjo sva srečala skupino krav, ki je prečkala cesto, pa kočije s konji, ki so prevažale turiste, na koncu pa (po nasvetu TripAdvisorja) prišla do restavracije sredi krasnega botaničnega vrta. Natakar nama je razložil, da se pri njih ne naroči, ampak te z jedmi presenetijo. Pa sva se pustila presenetit. Mmm, niti malo nama ni bilo žal – dobila sva (pre)obilno, tradicionalno kubansko kosilo, ki je bilo povrhu vsega zelo poceni (približno 30 € s pijačo vred za oba). Sita sva odkolesarila domov, se malo spočila, zvečer pa je sledil obisk festivala.

Bizaren festival in energična igra domin

In kakšen festival je to! Domačini so zaprli glavno ulico in na njej že čez dan postavili šotore in mize. Prodajalci so svoje izdelke (to so bile igrače iz leta 1998, staromodni čevlji in kič) razstavili kar na starih ležalnikih, ki so jih prekrili z belo rjuho. Otroci so lahko jezdili koze in se vozili z (nevarno zarjavelim) vrtiljakom, za odrasle pa so prodajali hot doge, pizze in pivo. Tega so (v plastenke, ki so si jih obiskovalci morali prinesti s seboj) točili kar iz velikega soda! Ampak to ni bilo še nič … skoraj me je kap, ko sem videla, v čem prevažajo led! Natovorili so ga v prtljažnik kombija, brez kakršnekoli posode ali prevleke, in ga od tam dajali v pijače.

Ulica je bila polna ljudi, ki so se za ta dogodek še posebej “zrihtali”. To pri ženskah pomeni raztrgane, kratke jeans hlače in pink majica z bleščicami ter lasje, spleteni v majhne kitke, pri moških pa raztrgane tri četrt hlače z vpadljivim pasom in oprijeta Gucci/D&G/Ed Hardy majica, zatlačena v hlače. Večina jih je nosila tudi velike zlate ponarejene ure.

Velik hit pri njih je tudi domino, ki so ga igrali tako energično, kot da bi jim šlo za življenje. En preko drugega so se drli in na mizo metali lesene ploščice, pri tem pa skrbno skrivali svoje adute. Kar postavila sem se ob mizo in jih opazovala. To je bila najhitrejša in najbolj tekmovalna igra domin, kar sem jih videla v svojem življenju.

Vse skupaj se mi je zdelo bizarno in fascinantno hkrati. Nisem se mogla načuditi, kako zelo za časom je ostala njihova družba in kako jim kljub temu ne manjka veliko – bilo so veseli in srečni, da imajo tak dogodek, ko se lahko med seboj podružijo. Njihovo veselje je bilo nalezljivo. Sedla sva na teraso enega od mnogih lokalov, si naročila mojito in z zanimanjem opazovala to veliko kubansko zabavo.

*nadaljevanje sledi*

Share: