KUBA, 5. del: TRINIDAD, MUZEJ NA PROSTEM

Še trije dnevi so bili pred nama. Trije dnevi smešnih dogodivščin, kubanske ležernosti in odklopa od preostalega sveta. Ja, dva tedna sva bila brez interneta, nič na tekočem z novicami, z novimi fotkami na Instagramu … in po pravici povedano, virtualnega sveta nisva niti malo pogrešala.

Digitalni detoks

Že pred odhodom na Kubo sva prebrala, da ima internet samo 5 % Kubancev, ostalim je omejen dostop na voljo samo s posebno kartico, ki se kupi v hotelih, pa še ta dela, kakor se ji zljubi. Zato sva se odločila, da bova to izkoristila sebi v prid in si privoščila digitalni detoks. Popoln odklop od preostalega sveta nama je še kako koristil, saj sva se lahko v celoti posvetila drug drugemu in raziskovanju Kube posvetila vso svojo pozornost in energijo.

Sva si pa zato pred potovanjem na telefonu priskrbela aplikaciji Cuba Triposo in maps.me, ki sta nama brez internetne povezave omogočali navigacijo, španski slovar in seznam najboljših restavracij. Obvezna pomočnika za vse popotnike po Kubi!

Muzej na prostem

Čisto vsako mesto, ki sva ga obiskala med najinim dvotedenskim dopustom, je edinstveno. Vsako ima specifično arhitekturo in poseben mestni utrip in Trinidad naju je s svojim najbolj navdušil. Je kot en velik muzej na prostem, z barvito špansko kolonialno arhitekturo, ki so jo v 18. stoletju gradili španski trgovci. Tukaj na svoj račun pridejo modni navdušenci in ljubitelji moderne umetnosti. Na vsakem koraku je kakšna trgovinica s knjigami, unikatnimi kipi in slikami, ki jih umetniki ustvarjajo kar na ulici. Napasla sva si oči na barvitih prizorih kubanskega življenja, potem pa je moj pogled pritegnila trgovina na drugi strani ceste. Tam so prodajali slamnate cekarje, dodatke za lase in ročno kvačkane obleke.

Ko sva vstopila, sva ugotovila, da je trgovina v resnici podaljšek stanovanja, v katerem živi veččlanska družina. V tistem času so bili zbrani pred televizorjem, “mama” pa je v prednjem delu kvačkala obleko. Izvedela sem, da eno izdeluje tri dni. Ko sem si jih začela ogledovati, me je nagovorila v španščini. Takrat sva bila že vajena, da ljudje ne znajo angleško in da se je treba sporazumevati s pantomimo. Zato sem ji pokazala, katere obleke so mi všeč, ona pa me je z njimi pospremila do garderobe. Ta “garderoba” je v resnici bila omara, za katero se je skrival majhen predalnik in postelja, na kateri so bile nametane družinske fotografije. Izjemno doživetje skratka. Pomerjala sem obleke, eno za drugo, ona pa je vsako komentirala z “Buena” ali “No, no” in še nekaj, česar nisem razumela. Izbrala sem najljubšo in zanjo z nekaj barantanja odštela 20 evrov.

Počasna postrežba in nerazgledan Francoz

Poleg trgovinic in galerij je v Trinidadu tudi ogromno majhnih barčkov, kjer strežejo koktajle in prigrizke, ob dobri hrani pa turiste kratkočasijo muzikanti in plesalci salse. Ena od restavracij je takoj pritegnila najino pozornost. Bila je taka “hipsterska”, z lesom, napisi na črnih tablah in rastlinjem v lončkih. TripAdvisor je rekel, da je ena od boljših, kar je dokazovala tudi dolga vrsta pred njo. “Bova že počakala,” sva si mislila in se postavila v kolono za štiričlansko družino. Minilo je 15 minut, ko so naju spustili naprej in posedli za šank. Verjetno so s to spremembo prostora dali gostom občutek, da bodo kmalu na vrsti. Ampak žal ne. Vsak s svojim koktajlom sva čakala še dodatnih 20 minut, ko so naju končno posedli za mizo skupaj s parom iz Francije. “Če nimava nič proti.” Seveda ne, bova vsaj še njiju odrešila lakote. A na žalost je naša odrešitev bila vse prej kot hitra.

V 15 minutah, kolikor smo čakali, da je natakar pobral naše naročilo, smo se že dodobra spoznali. Moški in ženska sta bila tipična predstavnika francoske meščanske elite – ona je bila arhitektka, on pa južnoameriški dopisnik za francosko nacionalno televizijo. Zanimivo, da kljub razgledanosti, ki naj bi jo imel, ni vedel, da imamo Slovenci evro. In tako smo kramljali dobro uro, ko je na našo mizo končno prišla hrana. Aleluja! Zdaj mi je postalo jasno, zakaj je pred vhodom takšna kolona. Na srečo je bilo vsaj zelo okusno, ko smo pojedli, pa je trajalo še dodatne pol ure, da smo lahko plačali in odšli. No ja, pač še ena “zabavna” dogodivščina.

Revščina na vsakem koraku

Po kosilu sva šla dalje odkrivati mesto. Povzpela sva se na zvonik, od koder je čudovit razgled na celotno mesto, opazovala šolarje med uro plesa in petja in občudovala umetnike med ustvarjanjem barvitih slikarij. Potem pa naju je pot iz turističnega dela ponesla malo višje, v bolj reven del Trinidada. Priznam, da mi je bilo kar malo nelagodno hoditi po tistih ulicah … šla sva mimo domačinke, ki je pred hišo dojila svojega otroka, skupine moških, ki je sredi ulice popravljala avto in gruče otrok, ki je bosa igrala nogomet.

Približala se nama je gospa, ki je za roko držala 14-letno hčerko in naju ogovorila. Najprej je pohvalila mojo obleko, potem pa me je prosila za oblačila za hčerko, ker jih je pri njih tako težko dobiti. Namenila sem ji kisel nasmeh, rekla “I’m sorry” in šla naprej. Pri naslednjem vogalu pa naju ustavi še ena domačinka, ki pove, da je mlada učiteljica in naju prav tako prosi za oblačila. Res sem ji hotela pomagat in ji (z nekaj polomljene španščine in veliko pantomime) rekla, naj mi pove svoj naslov, da ji oblačila pošljem iz Slovenije, ampak me ni razumela. Hotela je iti z nama do sobe, kjer bi ji jaz dala oblačila, ki jih imam s sabo, ona pa bi mi v zameno dala štrikano kapo. Grozno slabo vest sem imela, ko sem jo zavrnila.

Smilila se mi je, saj na Kubi res ni mogoče dobiti lepih oblačil. Edina “normalna” trgovina, ki sem jo videla, je bil Mango v Havani, pa še ta z višjimi cenami kot pri nas. Večini Kubank in Kubancev s povprečno plačo dobrih 100 evrov mesečno (na gospodinjstvo!) tako ne preostane druga kot kupovanje oblačil na stojnicah, kjer pa sta izbira in kvaliteta, pričakovano, zelo nizki.

Tekmovanje v salsi

A kljub ekstremno nizkim plačam, skromnim stanovanjem in cenenim oblačilom, se Kubanci znajo zabavati. O tem sva se prepričala tudi v Trinidadu, ko sva obiskala slavne stopnice, imenovane Casa de la Musica, kjer se vsak večer predstavijo različni bandi. Ti preigravajo in prepevajo tradicionalne kubanske pesmi, na plesišču pred njimi pa plesalci prav tekmujejo, kdo bo bolj migal z boki in hitreje vrtel svojo plesalko. Naročila sva si vsak svoj koktajl, sedla na stopnice k množici ostalih turistov in opazovala dogajanje. Najbolj naju je fasciniral mlad plesalec z dolgimi, črnimi lasmi brez majice, ki se je podil po plesišču kot vrtavka in pri vsakem plesnem gibu menjaval plesalko. Pri drugi pesmi je bil že čisto moker in izčrpan, a je še kar nadaljeval s svojo predstavo. Temu se reče strast!

Zanimivo je bilo tudi pri baru. Tam so bili glavni akterji trije polikani indijski študenti, ki so očitno prvič v življenju odkrili čare alkohola in naročali eno pivo za drugim. Prav zabavno je bilo opazovati stopnjevanje njihove opitosti in nespretno osvajanje punc na plesišču. Nekaj časa sva še opazovala živahno dogajanje, potem pa se vrnila v najino sobo. Morala sva se odpočiti, saj je bil naslednji dan čas za odhod.

Konec dvotedenskega odklopa v tej krasni, čarobni deželi. Kubo sva v dveh tednih prehodila po dolgem in počez, spoznala vse njene čare in radosti, ogromno sva se smejala, zafrkavala, se čudila in ob določenih prizorih zgražala. Kuba naju je zbližala, nama razširila pogled in naju ogromno naučila … o življenju, o ljudeh, o nama. Bi se tja vrnila? Ne bi, ker mislim, da sva izkusila vse, kar se je izkusiti dalo in da moraš na taka potovanja iti samo enkrat v življenju … zato, da jih ohraniš v posebnem spominu. Za vedno.

Share: