Po petih dneh hoje, jahanja in kolesarjenja, je bil skrajni čas, da si malo odpočijeva in privoščiva tisti pravi, ležerni dopust – čas za Varadero! Kraj z 19 km dolgo plažo, nešteto lokali z glasno glasbo in številnimi koralnimi grebeni. To je bila najbolj globalizirana zahodnjaška postojanka na najini poti.
Hiška ob morju
Nastanila sva se v eni od sob v prijetni hiški od morju. Boljše nastanitve res ne bi mogla najti, saj je imela izhod direktno na plažo! Seveda je bila prva stvar, ki sva jo naredila ob prihodu, skok v morje. Na žalost voda ni bila ravno topla, zato sva kopanje hitro zamenjala za sončenje in se kasneje sprehodila po dolgi, peščeni plaži, ki jo na eni strani obdaja morje, na drugi pa dolga vrsta manjših hotelov.
Naslednji dan so bile na vrsti morske aktivnosti: potapljanje in odkrivanje koralnih grebenov. Ob 10h zjutraj naju je pobrala agencija, ki organizira razne vodne dogodivščine, v kombiju smo bili 3 pari in družina. Po dobre pol ure vožnje smo prispeli do predela s koralnimi grebeni, si obuli plavutke, nadeli reševalne jopiče in skok v morje.
Brrr, kako je bilo mrzlo (Mirku pa, tako kot po navadi, stopinjo ali dve pretoplo). V vrsti smo morali plavati eden za drugim, dokler nismo prišli do koralnega grebena. In o bog, je bila to dolga in naporna pot. Na vsake tri metre smo morali čakati sedemletno punčko, ki ji je ves čas v masko prihajala voda. Ko smo končno prišli na cilj, so se pod nami razprostrli neskončno dolgi koralni grebeni. V resnici sem bila nad njimi kar malo razočarana, saj sem pričakovala, da bodo veliko bolj pisani in eksotični. Da ne omenjam, kako zelo me je zeblo. Komaj sem zdržala še pol ure v vodi, dokler nismo končno šli ven.
Kopanje s pogledom na kapnike
Naša druga postaja je bila Saturno cave – naravna jama, kjer se je možno kopati v kristalno čisti sladki vodi. Temperatura vode je med 20 in 22 stopinj Celzija, naravni bazen pa je globok kar 20 metrov. “Jaz ne grem več v vodo,” sem bila odločena, še vedno vsa premražena od potapljanja. Ampak ko sem videla to izjemno naravno stvaritev in s prstom na nogi poskusila vodo, sem si hitro premislila. Kopanje v jami je bilo res noro doživetje. Pa še toplejša voda je bila kot v morju. Ta jama naj bi bila tudi življenjski prostor marsikaterih živali, ki živijo v globinah in jih je mogoče odkriti s potapljanjem. A midva sva jih tokrat pustila lepo pri miru in uživala v občudovanju stalagmitov in stalaktitov.
Ko smo se vrnili v mesto, sva si privoščila kosilo v znani restavraciji La Bodeguita del Medio, kjer je Ernest Hemingway najraje srkal mojito in bral dnevni časopis. Privoščila sva si sočne steake in uživala ob zvokih lokalnega banda, ki je preigraval kubanske klasike. Sledil je ogled mesta.
Center Varadera je v resnici ena zelo dolga ulica, z majhnimi hišami, polno restavracijami in ogromnimi tržnicami s spominki. Te so bile obvezna postojanka. Izbrala sva nekaj spominkov in barantala za ceno. Barantanje je na Kubi skorajda obvezno. Ponavadi se da ceno znižati za vsaj 40 %, če ne kar za polovico. Meni se je bilo pogajati rahlo nerodno, zato je to prevzel Mirko.
Seksi plesalke in pijani Nemci
Še po nečem je Varadero znan – po nočnih barih in diskotekah. Najbolj priljubljen je Calle 62, ki sva ga obiskala zadnji večer najinega obiska. Ljudje so se v baru začeli zbirati že dve uri pred začetkom šova, ob 22h pa je začela glasno nabijati glasba, prižgali so se reflektorji in na odru so zaplesale eksotične kubanske plesalke. Ne morem reči, da so bile dobre … njihova koreografija je bila zanič, sinhronost pa na nuli. Ampak koga briga, moški (ki so predstavljali večji del gledalcev) so v večini gledali samo njihove razgaljene, oblinaste postave. Plesna točka je dosegla višek bizarnosti, ko so se jim na odru pridružili trije suhceni plesalci v oprijetih dresih, ki so dekleta metali levo in desno, gor in dol in se vrteli, kot da jim gre za življenje. Da ne govorim o njihovi mimiki, ki je spominjala na klovna, ki skuša s pretiranimi grimasami potolažiti jokajočega dojenčka. Skratka – pravi cirkus, ki sva ga z največjim veseljem opazovala, medtem ko sva se mastila s piščančjimi bedrci in pila koktajle.
Plesalke in plesalce je nasledil požiralec ognja, ki si je med točko osmodil jezik, posebno doživetje pa so bili tudi Nemci, ki so sedeli pri sosednji mizi. Pred seboj so imeli vsak svoj liter piva, zadovoljno so vlekli debele cigare in na glas prepevali znane pesmi. Brez dvoma je bil to vrhunec njihovega življenja.
Na drugem koncu lokala pa drugačna zgodba … debel Kubanec, ki se je komaj spravil v stol, je po nogi božal mlado punco, ki bi mu lahko bila hčerka. Tu in tam ji je kaj povedal na uho, ona pa je samo nepremično strmela v kozarec žganja pred seboj in kadila eno cigareto za drugo. Kar zmrazilo naju je ob pogledu na ta srhljiv prizor. To je torej še tista druga slika Kube, sva pomislila. Kube, ki se skriva za glasno glasbo, svetlečimi reflektorji in smejočimi se plesalci.
In tako so ob potepanju po plaži, sončenju, dobri hrani in koktajlih minili najini trije dnevi v Varaderu. Nabrala sva si novih moči za nadaljevanje poti in jo mahnila proti najini zadnji lokaciji – Trinidadu.
*nadaljevanje sledi (tisto bo zadnje, obljubim)*