Če jaz nimam krasnega fanta! Mirko mi vsako leto za rojstni dan pripravi presenečenje. Pred dvema letoma me je peljal na odlično kosilo na Kras in mi zvečer pripravil zabavo presenečenja s kolegi in kolegicami, lani sva odkrivala Goriška brda, letos pa me je odpeljal v čisto drug del Slovenije – Prekmurje.
Iz Prekmurja je bil moj dedek, zato smo z družino bili nekajkrat pri njegovih sorodnikih, sicer pa tega dela Slovenije nisem poznala prav dobro. Zdaj mi je žal, da teh krajev nisem obiskala večkrat. Že med vožnjo do najine nastanitve, so me očarale prostrane zelene pokrajine, štorklje na stebrih in do potankosti urejene hiše s sveže pokošeno travo. Spet me je prešinilo, v kako lepi deželi živim.
SOBOTA: Sončna hiša in gostilna Tramšek
Mirko je ustavil pred Sončno hišo. To je podeželska vila, ki ponuja pet sob. Vsaka ima svoje ime (midva sva bila v Manhattan-u), vse pa so krasno opremljene. Najbolj mi je bil všeč balkon, ki je ponujal razgled na dolga polja s spremljavo ptičjega petja.
Po nastanitvi sva se preobleka v kopalke, nadela kopalne plašče in … v wellness. Najprej skok v jaccuzzi, bbbr, voda je bila ledeno mrzla, ampak sem po zaslugi vročega sonca v njej zdržala slabe pol ure. Sledila je savna, poležavanje na ležalnikih in uživanje ob zvokih ptičjega petja. Čisti mir.
Vse dokler nama ni začelo kruliti. Čas za kosilo! Seveda je Mirčy pomislil tudi na to in rezerviral mizo v gostilni Tramšek. Ko sem jo zagledala, sem bila malo skeptična, saj je na zunaj videti kot kakšna old-skul gostilna, kjer strežejo samo dunajske zrezke in pomfri. Ampak sem bila kmalu prijetno presenečena. Z močnim prleškim naglasom naju je sprejel simpatičen natakar Zvonko, ki tam velja že za legendo in nama predlagal meni. Predjed: domači mehki sir (t. i. prekmurska mocarela) z meto in paradižnikom, potem (spet domači) trganci s skuto in zaseko in še tunka s kumarično omako in krompirjem. Njami. Klasične prekmurske jedi s pridihom modernosti. Za s sabo sva vzela dva kosa domače gibanice in Zvonku obljubila, da se še vrneva.
NEDELJA: Stolp Vinarium in Lovski dom
Naslednji dan sva začela zgodaj, saj sva hotela izkoristiti še zadnje ure v tej krasni oazi miru. Ob 8h je sledil kraljevi zajtrk v njihovi mini jedilnici, kjer sva se zaklepetala s turistoma iz Nizozemske (in ju čez nekaj dni srečala spet v Ljubljani! Kakšno naključje ….), sledil je skok v jaccuzzi, branje lahkotne plažne literature, reševanje križank (moj priljubljeni počitniški hobi) in ob 12h čas za odhod.
Odločila sva se, da greva raziskovati Prekmurje. Ampak kje naj začneva? Ob poti sva zagledala tablo z napisom Love Island in ji sledila … pot naju je vodila skozi gozd do mostička, preko katerega ni šlo z avtom. Po blatu sva nadaljevala peš, ampak nisva prišla daleč. Napadel naju je trop komarjev in ko sva tekla nazaj, so nama sledili še v avto. Znebila sva se jih z močno klimo, jaz pa sem jo odnesla s petimi ultra velikimi piki po nogah in rokah. Krasna dogodivščina.
Nad otokom ljubezni sva tako obupala in se po pomoč zatekla k TripAdvisorju. Predlagal nama je stolp Vinarium. Res sva šla tja, plačala občutno predrago vstopnino (14 evrov za dva) in se z dvigalom odpeljala na vrh. No, vsaj pogled na Prekmurje je bil res izjemen.
Fotka tu, fotka tam in že je bil čas za kosilo. Najin prijatelj TripAdvisor naju je po ozkih ulicah, stlačenih med vinograde, pripeljal do gostilne Lovski dom. Tukaj sva si privoščila pravo domače, kmečko kosilo in vikend končala s sprehodom med polji hmelja in koruze.
In tako je minil še en krasen rojstnodnevni vikend. Vesela sem, da je Mirko izbral ta konec Slovenije, saj se sama tja verjetno nikoli ne bi odpravila. Prekmurje je res krasno, v sebi skriva veliko več čarov, kot se nam zdi. En vikend je ravno dovolj, da spoznaš njegove lepe pokrajine in okusiš prekmurske kulinarične dobrote … še bolje pa je, če vse to odkrivaš s kolesom.