Za čarobnost Goriških Brd sem prvič slišala na Planetu. Planet ima Eno žlahtno štorijo in Štorija se dogaja v Brdih, zato se je o njih pri nas vedno veliko govorilo. Vedela sem, da imajo veliko vinogradov, dobro vino in baje najboljši pršut (kar se je kasneje izkazalo za resnično), nikoli pa še nisem bila tam. Za moj rojstni dan pa sem jih končno spoznala.
ČETRTEK: Šmartno, Marica in Hiša Štekar
Mirko mi je že pred enim mesecem povedal, da me za rojstni dan za tri dni nekam pelje. Ker imam čut za presenečenja, sem tudi tokrat posumila, da greva v Brda. In res. Po uri in pol sva pristala med razprostranimi vinogradi, ki se ne končajo. Mislila sem, da greva v hotel, ampak sem kmalu doživela prijetno presenečenje. Nisva spala v hotelu, ampak v pristni domači Hiši Štekar. Imajo samo sedem sob, kar pomeni 14 gostov. Za njih skrbita gospa Anuška in njena snaha (sicer hčerka od slovenskega chefa Janeza Bratovža), moški del družine pa obvladuje vinograd in izdelavo vina. Vzdušje je res prijetno in vsi so tako gostoljubni, da se počutiš kot doma.
Odložila sva stvari in šla raziskovat okolico. Prišla sva do vasi Šmartno. Tabla pred njo naju je poučila, da je naselje kulturni spomenik, z ohranjenim srednjeveškim obzidjem. V njej živi manj kot 200 ljudi! Ker sva bila lačna, sva hitro skočila na TripAdvisor, ki je povedal, da je tam najboljša restavracija Hiša Marica. Res ni bilo slabo. Restavracija je domačna in prijetna, natakarji pa sicer v skladu z mediteranskim podnebjem počasni, ampak prijazni. Tudi hrana je bila odlična, jedla sva soške postrvi. Njami!
Ko sva se vrnila k Hiši, je najprej sledil skok v bazen, potem pa razvajanje s sladoledom in kozarcem njihovega vina. Anuška nama je postregla kar v bazenu. Ni slabo, ne? Čeprav sva imela s seboj vsak svojo knjigo in revije, sva raje uživala ob pogledu na vinograde in vsrkavala ta neverjeten razgled. Ob 20h je bil čas za večerjo, ki jo pripravlja gospodarica sama. Nisva pričakovala veliko, samo kaj preprostega, dobila pa predjed (njoki s špinačo in pršutom), glavno jed (pečenka s krompirjem in bučkami) in še sladico (breskova krema). Ob vsem tem pa seveda kozarec vina. Brez njega ni nič.
PETEK: razgledni stolp Gonjače, Čedad in Dvorec Zemono
Petek štirinajsti. Veliki dan. Mirko me je že zjutraj presenetil z rojstnodnevnim darilom, sledil je pristen domač zajtrk na verandi. Če vprašate mene, se ruski bife skrije pred njim. Postrežba je bila res 1A. Na mizi je bil pršut, sir, paradižnik z mozarello, pa tri vrste domačih marmelad in domač kruh. K temu pa kava ali čaj in grozni sok. Kaj druga, kot domač. Verjetno ne rabim dvakrat poudarjat, da sva zmazala čisto vse.
Kljub oblačnosti in močnemu vetru, sva šla po zajtrku raziskovat goriške znamenitosti. Najprej sva se povzpela na razgledni stolp Gonjače, kjer sva zaradi vetra zdržala ravno za nekaj selfijev, potem pa sva se odpeljala za soncem proti Italiji.
Po dobre pol ure sva pristala v luštnem mestecu Čedad in se šla potepat. Mesto na nek način spominja na kak Kranj ali Tržič, tam so nizke hiše, pravljične soteske in ogromno turistov. Ogledala sva si eno od lepih sotesk in naredila par fotk, si privoščila pijačo v enem od barov, potem pa že morala naprej.
Nisem vedela, kam me pelje. Povedal mi je samo, da greva na kosilo in da bova zelo dobro jedla. O ja, dobro pa sva vedno rada jedla. Po dobre pol ure se je na hribu pred nama odprl pogled na Dvorec Zemono. Restavracija je v lasti enega najboljših slovenskih chefov – Tomaža Kavčiča in takoj sem vedela, da bova odlično jedla. In res, postregli so nama s približno sedmimi hodi, k vsakemu pa je spadal nov kozarec vina. Na koncu tako nisem bila samo napokana od hrane, ampak še pijana.
V Dvorec Zemono se v resnici splača iti tudi samo na pijačo (čeprav je hrana RES izvrstna), saj je z vrha takšen razgled, da ti vzame sapo. Naredila sva še nekaj fotk in se proti večeru odpravila nazaj proti Hiši Štekar. Večerjo sva tokrat izpustila.
SOBOTA: plaža Sesljan
Še zadnje jutro v tej pravljični hiški, potem pa odhod. S težkim srcem sva se poslovila od gospe Anuške in njihovega psa Rokija (aka Rocky Balboa s povito tačko) in šla nazaj proti Ljubljani. A ne tako hitro. Izkoristila sva še zadnji dan in se zapeljala do mesteca Sesljan (nasproti Portopiccola) in dopoldne preživela na plaži. Za konec še eno dobro kosilo v restavraciji Fish House (po nasvetu TripAdvisorja) in domov.
Če povzamem – boljšega darila si ne bi mogla želeti – dobra hrana in lepa pokrajina je v resnici vse, kar rabim, da zares uživam. Pa tega zdaj ne govorim zato, da bi se hvalila, kako imam najboljšega fanta na svetu (ali pač?), ampak zato, da dam še kakšnemu fantu idejo, kako lahko preseneti svojo punco. Ali pa punce “čisto slučajno” omenite Goriška Brda svojim fantom. To je res romantična lokacija, kot nalašč narejena za oddih v dvoje. Imajo dobro vino, odlično hrano, prečudovito pokrajino in veliko zanimivosti, vrednih raziskovanja. Brda preprosto nikogar ne pustijo na cedilu. Midva se tja še vsekakor kdaj vrneva.