KAKO DOLGO ZDRŽIŠ SAM S SABO?

Zadnjič me je med kosilom v jedilnici zmotil sodelavec. Stopil je do mikrovalovne, da bi si pogrel piščanca. “A ti pa kar tukaj, sama ješ?” me je vprašal. Sama, seveda, to je edine pol ure v službi, ko lahko pobegnem od vse hektike, računalnikov, telefonov in informacij in uživam v miru. Sama s seboj. “Veš, jaz pa sploh ne morem začet jest, dokler ne najdem nekaj dobrega na televiziji ali računalniku za gledat.”

Ne razumem. Edini čas, ko si lahko v miru sam s sabo, ko se lahko za hip ustaviš, pozabiš na vse misli in se posvetiš hrani, raje nameniš še dodatnim motilcem? Kam smo prišli? Ne znamo več biti sami s sabo? Smo sposobni biti od preostalega sveta odklopljeni le ponoči, ko spimo?

Mene so starši že od malega učili, da se med kosilom posveča samo hrani in ničemur drugemu. Zato, da sploh vem, kaj jem in da hrano dejansko okušam. Da si moram med učenjem obvezno vzeti enourno pavzo za sprehod, da si prevetrim možgani in jih napolnim s kisikom. In da mi bo šport na dolgi rok še kako koristil. Seveda se mi je vse to takrat, kot najstnici, zdelo izjemno nepomembno, ampak se je očitno zasidralo v mojih možganih. Zdaj izkoristim vsaj pol ure na dan, da grem ven – rolat, se sprehajat, tečt, karkoli – samo da sem v naravi.

In takrat totalno odklopim. Ne samo telefon, ampak tudi misli. Opazujem naravo, voham rože, poslušam šelestenje listov … ja, vem, sliši se zelo osladno, ampak mi tiste pol ure res predstavlja največjo sprostitev v dnevu. Takrat sem sama s sabo in z naravo, daleč stran od vseh šumov, telefonov in nepotrebnih informacij. In čisto nič mi ne manjka. Lepo mi je biti sama s sabo.

Takrat si uredim misli, naberem moči in se pomirim. Zato ne razumem ljudi, ki ne znajo biti sami s seboj. Česa jih je strah? Da ne bi vedeli, kaj početi sami s sabo? Da bi pri sebi spoznali stvari, ki jim niso všeč?

Čas je, da odklopimo! Da se vsaj za trenutek ustavimo, se zavemo svojega obstoja in tega, kar počnemo. Vsi ti šumi, informacije, ljudje, vse to nas oddaljuje od nas samih. Od našega notranjega miru. In brez njega se nam bo v tem svetu, polnem nepotrebnih informacij, besed in šumov, slej kot prej zmešalo.

Share: