KUBA, 1. del: JE TUKAJ RES TAKO GROZNO?

Vroča salsa, živa glasba na vsakem ovinku, starinski avtomobili in nasmejani domačini. Dobrodošli na Kubi. V zaprtem svetu, ki je obstal v 60. letih prejšnjega stoletja. To je dežela, kjer je eno najpogostejših prevoznih sredstev konjska vprega. Dežela, kjer uporabljajo dve denarni valuti in kjer ima dostop do interneta le 5 % prebivalcev. Tukaj na svoj račun pridejo tako ljubitelji raziskovanja bogatih kultur kot uživači na eksotičnih plažah. Na Kubi doživiš oboje.

A vrnimo se na začetek najinega potovanja – dan, ko sva kupila letalske karte in začela vneto googlati o kubanski kulturi. So ulice varne? Kakšni so najboljši načini prevoza? Koliko denarja rabiva za dva tedna? Kakšna je kubanska hrana?  In odgovori: “Kuba je nevarna, na ulici raje ne nosite dragega nakita in ne kažite telefonov, lahko se zgodi, da vam z mačeto odrežejo roko, medtem, ko vam kradejo uro.” In še: “Kubanci imajo dve denarni valuti, pazite, da ju ne zamešate. Kubanska hrana je zanič, cel teden sem preživel na stranišču.”

Zaradi takih in podobnih izjav sva že en mesec pred odhodom doživela manjši šok. A sva čisto zmešana? Na Kubi je grozno, zakaj greva tja?! Ampak po še nekaj pregledanih spletnih straneh in vlogih s pozitivnimi odzivi, sva se pomirila. Super bo!

Pa je moja krivulja razpoloženja na dan odhoda spet zanihala.

Pot od Ljubljane do Milana, od koder sva letela, se je z GoOptijem vlekla v nezavest. In potem 9 ur čakanja na letališču – poskusi spanja na trdnih stolih, prenašanje težkih kovčkov in zapravljanje celega premoženja za eno solatko. Pa še vse trgovine so bila zaprte. “No, bom pa vsaj na letalu pogledala kak film, prebrala kakšno knjigo in bo minilo, kot bi mignil.” I wish. Letalo (Air Italy) ni imelo ne naslonjala za noge, ne predala, kamor bi odložil svoje stvari, kaj šele ekranov za ogled filmov. In da ne govorim o najbolj neudobnih sedežih na svetu. Po desetih urah letenja nisem čutila ne nog, ne riti in ne hrbta. Lahko si predstavljate moje veselje, ko smo pod sabo le zagledali Kubo. Končno!

Na letališču sva evre zamenjala za kubanske pese in s taxistom barantala za nižjo ceno vožnje. Iz 40 evrov smo po dveh minutah prišli na 20. Ni slabo. Vožnja v starem Chevroletu je bila nepričakovano udobna in ko sem že skoraj zadremala, je taxist ustavil pred napol podrto stavbo. Tukaj bova spala?! Po ozkih stopnicah sva se polna različnih slutenj napotila proti stanovanju. Vrata nama je odprla prijazna domačinka in nama v polomljeni angleščini razkazala sobo. Sploh ni bilo tako slabo. Soba je bila čista in prostorna, imela sva celo lastno kopalnico. A moj radar je pred seboj zaznaval samo še posteljo. Končno se lahko naspim.

Naslednje jutro pa nov šok. Pokvaril se nama je wc kotliček, med šamponiranjem las pa je zmanjkalo vode. Najina gostiteljica se je opravičevala in nama v zameno ponudila zastonj zajtrk ter odstopila svojo kopalnico. Ko sva uspešno stuširana sedela pri zajtrku in pila papajin smoothie, sva skozi okno opazovala sina, ki je po strmi lestvi lezel na streho in skušal z ročnim zlivanjem vode iz plastenke napolniti najin rezervoar. Na srečo ga je rešil tovornjak, ki je pripeljal novo cisterno vode.

No, tale začetek potovanja res ni bil najboljši. Še vedno sem bila utrujena od dolge poti in življenje tukaj se mi je zdelo kot en velik kaos. “Zakaj me je Mirko zvlekel sem?” sem si mislila in potihem upala, da bosta dva tedna na Kubi čim prej minila.

A ko sem po zajtrku stopila na ulico in začutila utrip kubanskega življenja, se je moje mišljenje v hipu spremenilo …

*nadaljevanje sledi*

Share: